Najnovejša novica s Preloke je, da se je našla še ena tambura iz prve generacije industrijskih tambur, ki so prišle na Preloko leta 1953. Tako imenovanemu drugemu braču sistema farkaš, ki ga je mojster Velimir Zwirn že lepo obnovil, se je zdaj pridružil še t. i. prvi brač; najden je bil pri Peričevih.

Skupaj s "prešernim" voščilom vsem prijat'ljem za kulturni praznik zato zdaj še osebna izpoved tega kakih 60 let starega brača.

Uf, pa sm opet tu. Po 35 leti. Za umret dugčas utem ormaru, vam velim! Moj zadnji tamburaš, Jože Peričev, je pred 35 leti prešl na veliko tamburo, berdo. Tako je moralo bit, zakaj stari berdaš, Miko Cestarov, je prestal tamburat, a za berdo je ulovil un, ki je to najbolj znal. I tako ja završil u Peričevem ormaru.

Moram vam reč, da so ta čas došle i neke nove tambure, smešne, kratki vrati i debeli, krebljavi trbuhi. Niš od lepote, vam velim! A žic imado kodi huligani lasi. Dakako, mladi odma poprimili zanji.

Sda, po tem dugem času, gledam okol sebe i vidim još samo jednega svojega druga. Lep je, ušpetiran. Malo je i deblji od mene i po trbuhu i po glasu. Drugi brač. A kuliko nas je bilo! Une dalmatinke, mandoline smo jim rekli, so bile snami. Sa znate, da se Preločani nigdar niso branili cur. E, da mi je opet sbrat to staro bračo! Kudaj i kam so nestali?

Pa tako ja i moj drugi brač razgovaramo. Bome da ne znamo, kada točno smo napravljeni. Mogla je bit 48. K vam u Preloko smo došli 53. Znate, par let so nas uštimavali, da smo polok starinske znali zatamburat i kakvo novo, partizansko. Tako je to unda bilo. A radi smo tamburali se popevke. Pa kad se je još zapopevalo uznas!

Ljudi so nas radi imali. Prvo so imali nekaj doma napravne tambur, a niso tako lepo zvonele kodi mi, fabričke. Škoda, da so ljudi tako odhajali, zakaj glih sm se na jednega privadil, eto - ode ta u Kanado. Ulovi me drugi, unako uvečer po steljarije, s levom rokom stisne za vrat, u desno zeme nekakvo pero iz kravljega roga i vužgi. Bogme so me čudapot bolele se kosti, mislim žice. Al bilo je veselo. Lepo.

A ljudi moji, u poverenju: gledam ja ove sdašnje zanesenjake okol mene - pa se bolj se mi to vidi, da ja još sploh nism rekl zadnje besede ...

                                   Vaš prvi brač farkaš

P. S.: Na slike smo midva, prvi i drugi brač, i to dvapot. Prvič leta 1954: ja i moj Ive Pintarov, a stojido odma iza nas drugi brač i njegov Jože Peričev (kšnjeje, kada me je Ive ostavil i prošl u Kanado, sm tambural, kod več znate, s Jožetum). A drugič smo slikani letus, 54 let kšnjeje - na žalost sami. Sliko iz naše mlade danov je poslala Stanka Županova, iz Vranja v Srbije.