|
Spet moramo objaviti žalostno novico, tokrat iz Ljubljane. V nedeljo, 13. maja, je umrla Marica Frankovičeva.
Žarni pogreb je bil v petek, 18. maja 2012, ob 13. uri na novih Žalah v Ljubljani.
Objavljamo besede slovesa, ki jih je teti Marici na pogrebni slovesnosti na Žalah v Ljubljani namenila Tatjana Frankovičeva:
"Teci reka Kolpa, tiho mi šumljaj, obujaj mi spomine mladih let nazaj.
Teci reka Kolpa, tiho mi šumljaj, minulih dni mogoče vrniti ni nazaj ..."
... je pred davnimi leti zapisal tvoj brat.
Od tebe, teta Marica, se poslavljamo v prečudovitih pomladnih dneh, obdanih s cvetjem, zelenjem in pravljičnim žvrgolenjem drobnih ptičk. Še mlado dekle si odšla od doma, da bi si ustvarila boljše življenje. Vedno si rada pomagala ljudem, zato si v svojem poklicu uživala in uspela. Rada si zahajala v družbo mladih, se z njimi pošalila in pokramljala. Tvoje srce te je vedno vleklo pod rodni krov, med bele breze, med tvoje ljudi, v tvojo vas Preloko, kjer si velikokrat oblekla belo nošo in zaplesala pri folklori. Skoraj ni bilo praznika, da se s svojo družino ne bi vrnila domov. Takrat smo ob večerih prepevali in se veselili. Rada si delala na polju, saj si zrasla na kmetiji in ti kmečka dela nikoli niso bila tuja.
Na hribčku nad tvojo vasjo je v cerkvi zapel navček. Ti zvonovi so zapeli tako, kot bi te vabili nazaj, saj se vedno znova vtisnejo v spomin in zmeraj blago zvenijo kot spomin na srečne dni. Da, zvonovi so zapeli. Zapeli tebi v slovo. Zaprli so knjigo tvojega življenja, ki je popisana z dobrim in slabim. Kaj vse piše v njej, ne bomo nikoli izvedeli.
Pri Frankovičevih ne bo nikoli več isto brez tebe. Nič več ne bo tistih lepih starih pesmi, ki si jih iz srca rada prepevala. Le srebrna reka Kolpa se bo še stoletja vila pod vasjo in s seboj odnašala minule dni. Ostali bodo le spomini...
Počivaj v miru, čeprav daleč od nas, ki smo te imeli radi.
..."Le teci reka Kolpa, teci in šumljaj. Skrivnosti moje čuvaj, ne nosi jih nazaj.
Spomine le ohrani, spomine mojih dni. Le oni so ostali, ker mene zdaj več ni."
|
