V teh dneh, ko se spominjamo naših rajnih, je prav, da se spomnimo tudi našega rojaka Staneta Starešiniča, ki ga žal ni več med nami že 17 let, rodil pa se je pred natanko 90 leti, 3. novembra 1921.
Stane Starešinič (1921 – 1994)
Slovenski gledališki igralec Stane Starešinič je bil po rodu Preločan, Belokranjec, in Preločan in Belokranjec je v srcu ostal vse življenje.
Njegova igralska pot se je začela že pred 2. svetovno vojno v amaterski gledališki skupini na Preloki in nadaljevala v partizanskem gledališču v Črnomlju.
Takoj po vojni se je vpisal na Akademijo za igralsko umetnost v Ljubljani (ustanovljena leta 1946) in je bil tudi njen prvi diplomant (rad se je pohvalil, da njegova diploma iz leta 1951 nosi številko 1). Stane Starešinič velja za prvega poklicnega igralca iz Bele krajine.
Že ves čas študija je igral v ljubljanski Drami, nastopil pa je tudi v prvem slovenskem celovečernem igranem zvočnem filmu Na svoji zemlji (1948, režiser F. Štiglic).
Leta 1951 je odšel v Trst, kjer je postal in ostal član tamkajšnjega slovenskega gledališča do upokojitve leta 1982 oziroma njegov sodelavec vse do smrti.
V sezoni 1964/65 se je študijsko izpopolnjeval v Pragi.
Po igranju mladostnih junakov in ljubimcev na začetku svoje poklicne poti se je razvil v nosilca karakternih in komičnih vlog, ki jih je oblikoval s prefinjeno uglajenostjo.
Med drugim je bil Pravdač v Celjskih grofih, Matiček v Linhartovi mojstrovini, Jerman v Cankarjevih Hlapcih, Kowalski v Tramvaju poželenja … Bil je kar trikratni Romeo: prvič v mariborski Drami, drugič v Trstu in tretjič kot gost v ljubljanski Drami. In seveda Hamlet v Trstu v sezoni 1961/62 in Hamlet v naslednji sezoni v Karlovcu (za to vlogo je prejel celo najpomembnejšo hrvaško gledališko nagrado).
Več kot 200 različnih vlogah je oblikoval, bodisi v tržaškem gledališču ali v Drami SNG Ljubljana in Maribor, v Prešernovem gledališču v Kranju, v Hrvatskem narodnem kazalištu Karlovac, v gledališču Gavella v Zagrebu ali v koprski Loži, katere soustanovitelj je bil.
Ne le na odrskih deskah, izkazal se je tudi v filmih, radijskih igrah, na televiziji.
Vse življenje pa se je rad vračal v svojo Belo krajino, na Preloko, ki jo je neizmerno ljubil in kjer ima velike zasluge za razcvet naše folklorne skupine in za gledališki utrip kraja.