Mrzel zimski dan se nagiba v večer. Nikogar več ni videti zunaj, le okna so dobila svojo značilno TV barvo. Misel pa polzi daleč nazaj …

Pred približno pol stoletja je ta čas izgledalo povsem drugače. Skoraj iz vsake hiše se je izmuznila gibčna mladostna postava, se napotila k sosedu in ga poklicala: »Hodi, gremo na prelo!« Tako se je skozi vas nabrala precejšnja gruča. Pa ne brez vseh skrbi. Hoditi sam ni preveč varno, pa tudi potisniti nak v žep ni odveč. Nikoli ne smeš zaupati fantom iz vasi, v katero si namenjen. Iz izkušenj se ve, kako trdo pest ima ta ali oni, za drugega je tudi znano, da se ne boji ne hudiča ne biriča, tisti tretji pa tudi nima nobene mere za udarit. Saj potem se v družbi vse nekako zgladi, toda treba je biti previden. In zopet se drugje odprejo vrata, ven prhne razigrana deklica s preslico pod pazduho, za njo pa se sliši svareč materin glas: »Pamet vzemi s sabo in pazi, s kom pojdeš domov! Čuvaj se fantov, nimajo zmeraj poštenih namenov. In glej, da prineseš nazaj polno vreteno, ne lenari, nego pridno predi!« »Bom, bom!« se že od daleč sliši obljuba. Vesela je, ker v mraku mama ni opazila, da je s sabo vzela vreteno, na katerem je že pol napredenega, tako bo več časa za druge bolj važne reči in skupina prijateljic je v mislih, kako bo nocoj tam na prelu. Pesem fantov je že blizu in skoraj vsaka napne ušesa, da bi slišala želeni glas. Obe skupini se zlijeta v eno in brezskrbno priropotajo tja, kjer se zbirajo vsak večer.

Tam je veselje, ni skrbi, razen tistih: »Ali bo ta, ki ga ljubim, to tudi vrnil, zakaj ona ves večer gleda drugega, mene pa ne pogleda?« Vse to se ponavlja iz večera v večer. Vretena se vrtijo vse težje, ker so že odebeljena, pogledi pa skrivaj uhajajo v fantovsko družbo. Ta ne dela, trudi se le razkazovati svoje moči. Tolče se poper, dere se jarec, kdo bo koga vrgel na tla … Tisti pa, ki se zavedajo, da so jim mišice mehkejše, raje kartajo: lustik, durak …

Vsa tesna hišica je ena sama razigranost.

Pridejo božični prazniki in na vrsti je obdarovanje. Skromne božičnice, a fante skrbi, ali jih bodo dobili od tistih, ki so jim najbolj pri srcu. In če so res iz prave roke, potem je bahanje pred kolegi nepopisno. Četudi so le navadna jabolka, v domišljiji odebelijo kot buče. Pri tem so dekleta na boljšem, ker božičnice delijo po svoji izbiri. A vseeno zaboli, če se vidi, da so bile sprejete hladno. Toda ni za obupat, saj bo prišla druga zima, za njo tretja, nekaj bo že Bog dal, ni rečeno, da se mora omožiti ta predpust. Vztrajati bo treba naprej, ker v nobeni moški pesti ni toliko moči, kot jo je v dobrem ženskem srcu. Samo da je ne bi oče obljubil komu drugemu, za katerega v tem srcu ni prostora.

In že je tu pust, s prelom je treba končati. Za to priliko se pripravi povečerk, skromen, a za tiste čase razkošen. Pleše se do polnoči, ko se začne korizma in z njo čas resnosti in posta. Veseljačenja je za to zimo konec. Vendar ni razloga za turobnost, saj se bliža vuzem in z njim pisanice in spet bodo čutstva na preizkušnji. Za vuzmom kresovanje, tukačija, izčinjanje, žetev žita ponoči, ličkanje, steljarija in zopet je tu zima - ponovno prelo.

Ja, mladost je nekoč trajala dolgo, bila je lepa in polna optimizma. A brezdušna moderna doba je uničila lepoto tega obdobja. Časi, ki so potonili v globine večnosti, se ne bodo vrnili nikoli več.

Jože Vučičev

Predici