|
Za izhodišče nekakšnega poskusnega foruma na preloški spletni strani postavljamo trditev, ki smo jo v praksi lahko dodobra preverili tisto junijsko nedeljo leta 2009, ko smo obiskali sosednjo hrvaško vas Prilišće (gl. obvestilo Dan, ko je za nekaj ur padla meja):
Kolpa nas vendar povezuje, ne deli! Kot nas je povezovala vseskozi. In tudi če so politiki, obsedeni od mej, pogajanj, poglavij ..., še tako skregani med seboj, ljudje nismo.
Ljudje se v današnjem času več ne sprašujemo, zakaj Evropa. Sprašujemo se, zakaj samo Evropa. Sploh za mlade je danes dom ves svet. Globalne povezave - intelektualne, poslovne, osebne - so danes nekaj neznosno lahkega in samoumevnega. Zakaj potem tolikšna omejenost v glavah nekaterih?
Ana
Kaj ti misliš o tem? Pošlji svoj komentar na
E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript
in ga bomo objavili.
TVOJ KOMENTAR:
|
Pred približno 20 leti je igralska družina iz Nabrežine pri Trstu gostovala pri nas na Preloki z igro Vaje v slogu. Starejši gospod, mislim da predsednik društva, je na koncu nagovoril Preločane in med drugim rekel: "Meja je prekletstvo. Vi tega na srečo ne veste." Žal danes vemo.
Jože
|
|
Mogoče je ravno meja na Kolpi dodaten izziv in spodbuda, da je prijateljevanje s sosednjim Prilišćem tako interesantno. Naši predniki so včasih peš romali tudi na Žeželj in še kam, pa se še nismo domislili, da bi šli tam tudi danes peš in v nošah….
Kar se tiče politike in politikov - kdo pa jih sploh še posluša?!
Anita
|
|
Ha ha ha, ljudi, naš forum že učinkuje, prestrašil se nas je tudi sam Sanader in že odstopil!
Gregor
|
|
E moji Preločani, sad vidite kaj ste napravili! (Mi smo samo pomagali.) Gdo je še na sporedu za zrušit?
Svima lijepi pozdrav!
PS: Još uvijek ste glavna tema!
Nikola Volović
|
|
Čudovita je dolina ta naš svet,
lepot srce se nikdar ne navžije,
kako srečen bil bi naš planet,
al reka se široka med bregovi vije.
*
Deli na dva bregova nas ta reka,
ki neusmiljeno si reže pot,
prešibka sila bednega človeka,
ne more rešiti velikih zmot.
*
Vse bolj in bolj se širi rečna struga,
vse večja med bregovi je globel,
kot da je na drugem bregu kuga,
in iz lepote delamo pepel.
*
Namesto da bi mahali si v pozdrav,
stojimo vsak na svojem bregu v strahu,
in ženemo vsak svoj nesrečni prav,
ki vodi le k nevarnemu zamahu.
*
Ne, ne sme do tega priti,
močnejša sila razuma mora biti,
bo treba čez dolino most graditi,
in eden k drugemu v goste priti !!
*
Bo, sigurno most bo čez dolino stal,
močan iz jekla mora biti,
da vedno bo nad večno reko on ostal,
da bomo mogli eden k drugmu priti!!
Vse čestitke KUD Lepa Anka iz Preloke. To je lepo dejanje, ki veliko pomeni, ne samo zdaj za nas, temveč za naše bodoče rodove.
Rekli bodo, začeli so graditi most med narodi, kar ni tako težko, samo dobra volja je potrebna.
Franc Čadonič, Balkovci
|
|
Te vse večje globeli med narodoma/narodi, kot jim metaforično reče Franc v zgornji pesmi in ki so »stranski produkt« vseh mej, so res nesmiselne. Poglejmo samo v svoj rodovnik. V njem se razmejitev na naše in nenaše slejkoprej zabriše, odvisno le, kako daleč nazaj pogledaš. Pri meni na primer se zabriše – po očetovi strani - pri moji praprastari mami, ki je prišla na Preloko iz Račka pri Vukovi Gorici in imamo danes po njej svoje hišno ime. Po mamini strani pa tudi pri praprastari mami, ki je bila z Glavice in se je pisala Franković – in je tudi dala ime hiši. Ali se ne bi podobno prepletanje pokazalo pri vas, na tej in na oni strani Kolpe?
Ana
PS: Moj poklon pesniku za res lepo pesem!
|
|
Na terasi Priliškog Parlamenta (to je vanjski prostor kafića) razglabamo ovu temu. Prošlost ovoga kraja, i sa strane Kolpe i sa strane Kupe, dobro nam je poznata nekoliko zadnjih stoljeća. Naša povezanost sliči isprepletenoj paukovoj mreži.
Mijenjale su se države, mijenjali su se vladari, vremena su donosila i odnosila ideologije, a ljudi su uvijek imali jednako dobre odnose. Priskakali u pomoć jedni drugima, dolazili na veselice i uvijek se poštivali.
Zapravo, ovaj narod zna i čvrsto vjeruje u svoj pravi put!
Miko, Jože, Mate - Mare, Bare, Kate ...
|
|
Blagor vam Belokranjcem, ki imate za mejo tisti potoček - Kolpo. Mi Štajerci imamo Dravo in se ne moremo tako hecat!
Ena Štajerka
|
|
Malo sam pogledal Prelucku stranicu i video "Mreznice", gaz preko Kupe je orginalan. Sve me podsjeca na stare dane, za kojima cesto po tiho zalimo....ah nesmim o tem... Veseli me, da duh naseg zavicaja jos zivi, da se stare "navade" nisu zaboravile, a posebno da ima dusa dobre volje, koje deladu da to ne projde u zaborav i da ne nestane...
Cestiam svima, sa obadvi strane Kupe, koji su se trudili da proslava "Lujzijane" bude uspjesna... Znam, da vam je bilo ugodno zajedno se proveselit... Za par tjedni je Proscenje Svete Magdalene, nadam se da se tada vidimo. Dojt ću doma 23 srpnja, i ostajem cetri tjedna...
Lipi pozdrav svim s obadvi strane naše lipe i čiste Kupe!
Ivan Haramić, Canada (iz Donjeg Prilišća)
|
|
Dragi prijatelji iz Preluke,
Srdačno vas pozdravljam, i čestitam vam kako na odličnoj ideji tako i na svekolikom naporu da organizirate i izvedete prijelaz preko rijeke Kupe na način kako su to radili naši i vaši stari, kako smo to radili i neki od nas u mlađim danima kada smo se intenzivno družili i u Prilišću i u Preluki, na prošćenjima i na zabavama, svadbama, sprovodima.
Pregaziti rijeku Kupu bosih nogu, zasukanih nogavica i uzdignutih suknji, sve u želji da se uveliča proslava 200 godišnjice od izgradnje Lujzinske ceste, svi su Prilišćani doživjeli kao izuzetnu počast na čemu smo zahvalni KUD-u Lepa Anka i svima u Preluki.
Vaš poduhvat znak je da granica posred rijeke, kao i granice u nekim glavama, nisu kadre zapriječiti ljude dobre volje da se posjećuju, druže, zabavljaju, surađuju i pomažu u skladu sa dugogodišnjom tradicijom.
Zato vaš hvale vrijedan napor zavređuje jedno veliko BRAVO.
KUD-u Lepa Anka, vodstvu i članovima, kao i svim Prelučanima želim svaki uspjeh u daljnjem radu.
Pozdravljeni,
Mato Šimunović, Prilišće/Zagreb
|
|
Človek vsak dan spozna nekaj novega. In vidi da veliko število „malih“ ljudi mora resnično delati, da poskusijo popraviti vse tisto, kar manjši del z mejami v glavi uspe umazati! Mogoče ne bi bilo slabo, da „Lepa Anka“ v jeseni naveže stike s slovenskim KPD „Bazovica“ z Reke.
Darko Mohar
|
|
Obstaja zelo lep rek o tem, zakaj je svet okrogel. Okrogel je zato, da ga obkroža prijateljstvo. Te dni to dodobra spoznavam na svojem Caminu, kar pomeni Pot. Na tej poti, ki je lahko tudi prispodoba življenja samega, so zabrisane tako rekoč vse meje: med generacijami, med verujočimi in neverujočimi, med državami, celinami, narodi, jeziki ... Na videz popolna tujca lahko ure in ure skupaj premagujeta del te poti, si pomagata ali drug drugega bodrita. Tudi če morda govorita povsem različna jezika, se prav dobro razumeta. Ker se hočeta razumeti. "Mali" ljudje, kot nam reče Darko, to zmoremo, "veliki" očitno ne. Omejenost je lahko tudi brezmejna!
Torej, Darko, velja, jeseni!
Ana
|
|
Vsak čas bo »Magdalena«, in Preločani bomo rekli; »Ajmo na proščenje«! Pripeljali se bomo z avti, a vseeno, ne bo nas toliko kot včasih, ko smo šli s čolni, ali »na gaz«!
»Licitar bo, gvirc isto, a za ringešpil nismo sigurni«, pravijo Priliščani.
Preločani se spominjajo pripovedi priložnostnega čolnarja Jožeta Brezanovega, kako je iz čolna govoril ženam, ki so vse naenkrat hotele biti na drugi strani Kolpe: »Ženske, jesenti svešnik, preveč vas je! Čun se bu zagrabil!« Nič ni pomagalo. Moral se je sprijazniti z dejstvom! Ponavadi je pripoved zaključil: »Kaj sm tel! Odrinil sm tam od zdenca Vušivca pod Sirkovom lokom. Par pot se uprem na drog, čun je malo zanihalo i voda je preplavila ščunc. Počasu smo šli na dno, a kiklje so lepo ostajale na vode, kodi šatori. Svešnika vam vašega, ženske, lepo sm vas prosil! Sd se hote sušit k Magdalene, ako vas ni sram!«
Jože
|
|
Pogledaj kako su slovenski mediji, posebno tv, popratili ovaj prijelaz Kupe (granice) i obilježavanje 200-te obljetnice Lujzijane u Prilišću - rekao mi je prijatelj.
Pregledao sam sve i ostao zadivljen, ali i pomalo ogorčen na hrvatske medije. S naše strane je samo Radio Mrežnica prepoznala ideju, a prepoznaje i vrijednost čuvanja kulturne baštine.
Zahvaljujući Slovenskim televizijama, mnogi koji nisu iz ovoga kraja vidjet će kako se čuva i obnavlja tradicija, s koliko srdačnosti se susreću ljudi s obje strane Kupe i koliko je za njih značila cesta Lujzijana. Vidjet će "obnovljene" povijesne osobe u kočijama, stručno znanstveni skup i povijesnu izložbu. Uživat će gledajući nastup Kud-a Zora iz Prilišća i Kud-a Lepa Anka iz Preloke...
Na kraju, vidjet će trud koji su ljudi uložili u organiziranje ovog događaja. Čestitam!
A kada je riječ o kulturno-povijesnim događajima kod nas, o njihovom medijskom praćenju i promoviranju, čini mi se da je i tu jedna omejenost. (Onih, koji o tome odlučuju).
Branimir, Karlovac
|
|
Ja, žegnanja pri sv. Magdaleni - to je bil včasih tudi hec.
Spominjam se, kako sem šel prvič peš čez Kolpo na žegnanje k sv. Magdaleni na Prilišće. Vodil nas je Jože Starešinič (Peričev) – imam občutek, da je tudi on šel takrat prvič. Kolpo smo prečkali na lokaciji »Breber«, vis-á-vis žage na Prilišću. V skupini smo vsi slekli hlače, le Jože si jih je samo podvihal. Čevlje smo vzeli v roke. Do sredine je šlo v redu, potem pa je voda postajala vedno bolj globoka. Jože, ki je bil prvi, je hodil že po prstih, vendar ni pomagalo – zmočil si je zavihek. Ko si je na drugi strani odvil hlačnice, je bilo vse mokro. Strašno zabavno se mi je zdelo, kako se je izkazal vodič.
Viktor
|
|
Proslavu 200 god. Lujzijane gledao sam na video mrežnici, slovenskom TV dnevniku, u dolenjskim novinama i na web str. Kud Lepa Anka iz Preloke. Pročitao sam zapise i komentare vezane uz proslavu.
Vidim da je to sve dobilo veliki publicitet i da je bilo prekrasno smišljeno. Sigurno ce se jako dugo pamtiti. Ovakav događaj ne odlazi u zaborav.
Mozda je to bilo jedno od najboljih svečanih proslava koje su ikada organizirane na tim prostorima Prilišća i okolice.
Mnogi ljudi su to pratili ovdje u Canadi.
Čestitam svima!
I.V. Canada
|
|
Poštovani Preločani!
Još uvijek smo pod snažnim dojmovima proslave 200 god. Lujzijane i pada šeng. meje. Jučer sam bio u Županijskoj turističkoj zajednici sa svim materijalima oko proslave i materijalima s vaših spletnih stranica. Slušao sam pohvale, oduševljenje i podstrek za nastavak sličnih ideja. A ideje se množe, same stižu...(Tko li će ih ostvariti?) Ovim događajem otvorilo se mnogo toga, prvenstveno na temu očuvanja kulturne, prirodne i graditeljske baštine. Kao i poticanje i uključivanje u seoski turizam...
Vidimo se u blic obisku 15.08.2009. god.
Lijepi pozdrav svima,
N. Volović
|
|
Te dni sem na TV (pač v eni od številnih poletnih ponovitev) naletela na pogovor s pokojnim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem (mislim, da njegov zadnji intervju za TV). Občudovanja vreden človek po svoji strpnosti, dobrohotni, spravljivi človečnosti. Veliko je govoril o razumevanju in nerazumevanju med ljudmi na različnih nivojih (med posamezniki, skupinami, narodi) in o nujnosti sporazumevanja.
»Treba se je pogovarjati,« je vztrajno trdil.
»Ampak kaj če nič ne zaleže?« mu je vztrajno ugovarjala novinarka.
In ko sta se tako nekaj časa ponavljala, je rekel:
»Ja, potem pač pride vojna. Ampak po vojni se je spet treba pogovarjati.«
Ana
|
|
Meje in meje v glavah zapirajo človeka v omejen prostor, delijo ljudi na „naše“, „vaše“, „njihove“… Koliko gorja, krvi in smrti so prinesle take meje slovenskemu, enako tudi hrvaškemu narodu! Ali ne čutimo posledic mej v glavah izpred 60 let še danes? Majhna naroda, kot sta slovenski in hrvaški, sta še danes razdeljena na „črne“, „rdeče“, „bele“, „rjave“, pa še kakšna druga barva bi se našla!
A znani slovenski književni kritik in prevajalec France Koblar je v knjigi Moj obračun že zdavnaj med drugim zapisal tudi naslednje globoke misli:
„V življenju sem srečal brez števila ljudi, imenitnih in preprostih, raznih narodov in prepričanj. Nekatere sem spoznal le od zunaj, drugim sem mogel pogledati globlje in videl – da so vsi predvsem ljudje. Vsak združuje v sebi breme svojega telesa in polet svoje duše. Kjer sem videl bodisi po vzgoji ali naravi ali okoliščinah, da v njih zmaguje materija, ali da gospoduje ta ali ona strast, se je vedno tudi pokazalo, da to ni njihovo edino bistvo; so še druge vrednote, ki čakajo, da jih kdo vzbudi in jim pomaga do življenja. Ljudje morajo drug drugega iskati, nikar naj se ne zapirajo in naj ne bežijo v svojo omejenost. Vsak človek je svoj svet, cel, le da ga gibljejo nekoliko drugačne sile njegove posebne narave, v bistvu pa ne more biti nikoli tako daleč, da se ne bi mogli v ničemer z njim sprijazniti in da bi si morali biti sovražni. Kar loči ljudi, je prevelika sebičnost, ki hoče zase preveč blaga, časti in oblasti. To svojo sebičnost le preradi prekrivamo s čednostjo, z vrednotami vseh vrst. Iz sebičnosti nastanejo osebna nasprotja in sovraštvo, in če se sebičnosti, ki se ji je zahotelo še oblasti, pridruži tesnosrčnost in omejenost, nastanejo tabori, boji celih skupin, nespodoben boj, kjer začnejo strašiti pošasti: laž, obrekovanje, preganjanje – vse v imenu resnice in pravice – a Resnica in Pravica se osramočeni jokata na samem. Kaj se je že napravilo krivice s pobožnim namenom, ko je zmagal omejen zanesenjak in v blazni gorečnosti začutil, da mora služiti Bogu – pri tem pa brezsrčno teptal njegovo ljubezen.“
„Človečnost je tista, ki približa ljudi, jih razoroži v nasprotjih in poveže v prijateljstvu.“
Tako o mejah in omjenostih, razumevanju in nerazumevanju Koblar. Škoda, da ni tako v slovenskem kot v hrvaškem narodu več takih Koblarjev. Pa še tisti, ki so, so skriti nekje v tišini.
Darko Mohar
Slov. KPD Bazovica z Reke
|
|
»Medtem ko širša skupnost meje, vsaj tiste na zemljevidih, briše, pa tiste najmočnejše ostajajo. Seveda, meje v glavah! V glavah tistih, ki nočejo sprejeti dejstva, da gre pri vsaki tovrstni spremembi – za spremembo na bolje, nikakor ne na slabše.«
(nemška kanclerka Angela Merkel, 9. novembra 2009, ob 20. obletnici padca berlinskega zidu, simbola delitve sveta na Vzhod in Zahod)
|
|
O smiselnosti meja – takšnih in drugačnih:
Govoriti o mejah in v povezavi s tem o omejenosti nekaterih ni mogoče tako površno, kot beremo tukaj. Zanimivo je, kakšne asociacije vzbuja postavljeno vprašanje pri obiskovalcih tega foruma – praviloma omejene na čustveni nivo.
Kaj sploh pomeni meja? Lahko definira prostor, kjer država izvaja suverenost, kjer veljajo neke vrednote, pravice, pravila, tradicija, kjer je neka družbeno-kulturna dediščina, kjer ljudje lahko dajo prednost drugačnim potrebam kot v drugem svetu ... Gre za veliko več, kot za vprašanje prepustnosti prostora za globalizacijo. Meja lahko določa lastnino. Ali je materialna in intelektualna lastnina za človeka smiselna stvar? Ali je smiselno imeti meje med občinami in pokrajinami, ko pa vendar živimo v globalnem svetu? Ali potrebujemo meje v medsebojnih odnosih? Ali potrebujemo časovne meje? Ali potrebujemo mejo zasebnosti? Ali je pomembno, do kam lahko uveljavljamo neke ekološke standarde? …
Kakšen bi bil svet, v katerem bi živeli ljudje, ki ne potrebujejo mej in jih ne poznajo?
VIKTOR
|
|
Da, Viktor, gotovo, v resnici so te reči veliko bolj komplicirane, kot sem zapisala v iztočnici (izzivu!) za ta naš forum. Svet brez meja je seveda utopija. Na srečo, saj bi bil sicer - ena sama anarhija! In o nujnosti postavljanja meja in o nujnosti njihovega spoštovanja so napisane cele knjige.
Todo v časih in v okoliščinah, ko se problematika mej politikantsko izrablja zgolj za pridobivanje političnih točk in za prikrivanje dejanskih problemov, naj nam bo dovoljeno vsaj sanjati o svetu brez zidov, zadrtosti in omejenosti v glavah … Vsaj danes, 16. novembra, ko je mednarodni dan strpnosti.
A odzivi v tem našem malem forumu me navdajajo z optimizmom, da pa so morda te sanje več kot samo dovoljene.
Ana
|
|
