Med mnogimi zanimivimi spomini, ki mi jih je povedala Ana Špišič - teta Stankovska, ji je bil še posebej drag spomin na njeno prvo kresovanje, najbrž leta 1940 (morda 1939).

O tem mi je pripovedovala na kresni večer, 23. junija lani, ko je režiser Marjan Frankovič prišel po nasvetu etnologinje dr. Marije Makarovič na Preloko snemat kresovanje, ker da bo pri nas gotovo našel najbolj avtentične kresnice. In jih je tudi našel. Ena od njih je bila 86-letna Ana Špišič - Stankovska.

Ko smo vsi skupaj čakali, da se zvečeri in se kres primerno razgori, mi je torej pripovedovala ...

Kresovat so se takrat odpravile poleg nje še Kate Pintarova, Ane Jurkova in Angela Iz kovašnice, spremljala pa sta jih Slavko Frankovičev in Slavko Kovačev, ki sta jim tudi pomagala nositi darove.

-Bilo je jako lepo. Lepo smo se oblekle. -Kako? -Tako, kot smo oblečene kresnice nocoj. Začele smo v Ziljah, okrog dveh popoldan. Jako glasno smo pele, da se je čulo na njive. Ljudje so tekli domov z njiv, ko so čuli, da se kresnice bližamo hiši. Ni je bilo hiše v Ziljah, kjer nas ne bi pričakali gospodarji, in ni je bilo hiše, od koder bi odšle praznih rok. Iz Zilj v Pavline pa smo po poti peli sakojake druge popevke. Prav tako potem po stezi v Dejane, pa iz Dejanov v Grdune, iz Grdunov v Jakovine, Kroce, Vidine ... Glasno, da so ljudje čuli, da prihajamo. Do dveh po polnoči je trajalo, da smo obhodile vso Preloko. Vse nas je poslušalo, pričakovalo. Ljudje so vstajali iz postelj, da so nas obdarovali. Strašno lepo je bilo.

Tudi lani na kresni večer je bilo teti Stankovski jako lepo, ko so njeno radoživost in vitalnost pri 86-ih občudovali tonski mojstri, snemalci, režiser ... Še bolj pa ji je bilo všeč naslednji večer, na veliki ivanjski prireditvi na Preloki, ko je kresno pesem pela skupaj s svojo snaho in vnukinjo in je na frulico piskal njen pravnuk.

Danes, 11. januarja 2008, vemo, da je bilo to kresovanje žal njeno zadnje.

Naj teta Stankovska zdaj počiva v miru!

(Ana Starešinič)