Nastale so na vrtu ob cerkvi, in sicer v nedeljo, 11. avgusta 1940, ko je prišel na Preloko Božidar Jakac s 16-milimetrsko kamero snemat dokumetarec Bela krajina (barvni, a še nemi film).

Božidar Jakac je prišel skupaj z dr. Milanom Banom, prof. Rudolfom Mušičem (po rodu iz Adlešičev) in Oskarjem Maličem iz Vinice, s katerimi je prijateljeval Preločan Stanko Novak (Županov). Preloško folklorno skupino sta pripravila za snemanje Stanko Novak in njegova hči Anica Novak, pozneje poročena Bole.

Iz popisa kadrov v Filmskih zapisih Božidarja Jakca: "Fantje in dekleta v narodnih nošah plešejo na trati pri cerkvi hrvatsko kolo in šimi polko. Med plesalci: Miko Grdun, Katica, Marica in Anica Novak, Anica, Marica in Miko Starešinič in Anica Čereničenko."

Tisto nedeljo je Božidar Jakac na Preloki posnel še nekaj prizorov: s šolskega okna je snemal odhod ljudi od maše, posnel je predice pred Novakovo (Županovo) hišo, oslička z barilci pred Novakovo hišo, občinskega slugo, ki bere pri cerkvi oglas in še nekaj za našo malo zgodovino gotovo "antologijskih" prizorov.

Marija Novak (Županova, pozneje poročena Starešinič - Račekarkina), ki je kot 15-letno dekle takrat tudi nastopala med plesalkami in predicami, pa se dobro spominja še "prizora", ki ga Božidar Jakac ni ne posnel ne popisal v svojih zapiskih: kosila pri Županovih.

Priprave nanj so stekle že veliko prej. Gospodar Stanko Novak se je za vse nasvete, tudi o sestavi jedilnika, obračal na župnika Jeriča, ki je bil takrat na Preloki najbolj vešč "protokolov" v tako visoki družbi. Jerič mu je najprej zastavil vprašanje, kakšno kosilo želi pripraviti: navadno, meščansko ali kraljevsko. Gospodar je na to odgovoril: "Ako koga pozovem, unda ga i pogostim!" In se je odločil za razkošno kosilo. (Pozneje je pripovedoval, da ga je to kosilo stalo vrednosti ene krave.)

Jedilnik je torej sestavil Jerič. Marija se spominja, da je bilo sega i sakaj i sega previše. Vse sklede, krožnike ter namizni in jedilni pribor so prinesli iz farovža, kuhat je prišla Jeričeva kuharica (Ana Lukanič s Sinjega Vrha, izučena kuharica, ki jo je Jerič pripeljal s sabo na Preloko s Sinjega Vrha, kjer je prej služboval).

Jerič je dan prej določil sedežni red za mizo, pač glede na družbeni status posameznega gosta. Gospodarju je točno naročil, kam naj koga posede. Takrat 15-letno Marijo je najbolj očaralo, kako dobro je Jerič poznal pravila obnašanja v visoki družbi, ko je dan prej določil tudi, kateri sedež naj gospodar pusti zanj, ki bo prišel zadnji. In je napovedal: "Ko bom prišel jaz, bo ta gost iz Ljubljane vstal in sedel na zame predvideni sedež, svojega pa prepustil meni." In potem se je točno tako zgodilo!

No, Marija se spomni tudi, kakšna navodila je Jerič dajal njeni sestri, takrat 19-letni Anici, ki je stregla pri mizi. Med drugim ji je zabičal, da če ji kak kos jedilnega pribora po nesreči pade na tla, ga ne sme pobrati in kar položiti na mizo. Mora ga samo odnesti v kuhinjo in spet prinesti nazaj. Hm hm, župnik ...

Vse tri fotografije so iz arhiva družine Starešinič, Preloka 10.

Vse podatke zbrala Ana Starešinič

Vir: Filmski zapisi Božidarja Jakca: 1929-55/Ivan Nemanič; Marija Starešinič, P 10