Vsebinsko resnično lepo in bogato fotografijo v našem prejšnjem obvestilu (pir pri Bertovih) ste gotovo občudovali tudi po njeni obrtni in umetniški, to je fotografski plati. Kako domišljeno so razporejeni svatje, recimo po sorodstvenih kolenih! Kako domišljena je kompozicijsko! Kako se kompozicijska razporeditev ljudi ujema s kompozicijo ozadja! Gotovo niste spregledali niti črnega fotografskega platna na ozadju …
Da, na vse to je bil pozoren, za vse to je znal poskrbeti avtor te fotografije: Ciril Novak iz Vinice. Prav ta fotograf je avtor neštetih fotografij iz preloške fototeke, zato si gotovo zasluži, da ga podrobneje predstavimo.
Daleč naokoli, tudi na hrvaško stran vse do Duge Rese, je bil znan kot Ciril iz Vinice, čeprav je bil njegov fotografski studio (in tudi domača hiša) v Sečjem selu (št. 1, prva hiša od šole, desno).
Rojen je bil leta 1902. Diplomo iz fotografiranja (in tudi urarstva!) je naredil na Dunaju, z obojim pa se je ukvarjal vse do svoje smrti leta 1969. Kar zadeva fotografijo, je veliko hodil slikat dogodke na terenu ali pa so se stranke prihajale slikat k njemu v studio. Vse življenje je ostal zvest čarom črno-bele fotografije.
Ljudje vedo povedati, da je bil pikolovsko natančen. Priprave na kako tako sliko, kot je naša slika s svati, so znale trajati tudi po celo uro. Preden je pritisnil na sprožilec fotoaparata na stojalu s pregrinjalom (zdaj ga hranijo v Belokranjskem muzeju v Metliki), je neštetokrat zlezel pod črno pregrinjalo, preverjal, pa spet naštimaval ljudi, popravljal ... Ljudje so ta njegova umetniška iskanja pogosto razumeli, kot da Ciril komplicira in je strašno tečen. A se ni dal motiti!
Da, da, to so bili preddigitalni časi, ko še ni imel fotoaparata tako rekoč vsak in ko se ni škljocalo podolgem in počez, brez kakšnega posebnega premisleka in smisla, kar tako mimogrede, tudi s telefonom.
Ana Starešinič
PS: Za pomoč pri zbiranju teh podatkov se zahvaljujem fotografovemu vnuku Ivanu Volfu iz Sečjega sela in Rudetu Trempusu (stricu Rajkovičevemu) iz Vinice.
|